Po dolgih zimskih mesecih čakanja je končno nastopil čas za obisk britanske prestolnice in Arsenalove tekme. Najino veselje se je začelo že doma ob prejemu kart za tekmo, saj sva z malo sreče dobila karte za sedeže, ki so bili zelo blizu igrišča. V London sva prispela že v četrtek in si tako privoščila dva dni raziskovanja mesta v sončnem vremenu.
Na dan tekme sva se dopoldan začela pomikati proti severu Londona. Ob prihodu na Holloway Road je že bilo mogoče opaziti številne množice arsenalovih navijačev, ki so bili namenjeni na domači Emirates stadion. Sledil je obisk The Armoury shopa in pint ali dva v pubu The Tollington Arms.
Dobro uro pred tekmo sva se odpravila do svojih sedežev, kjer sva v bližini vedno izvrstno pripravljene zelenice naredila nekaj fotografij. Kaj kmalu se je stadion napolnil in za začetek fantastičnega vzdušja smo družno zapeli »North London Forever«. Blizu naju so svoje položaje zavzeli tudi pripadniki navijaške skupine »Ashburton Army«, kar je pomenilo, da sva bila tudi sama del odličnega neprekinjenega navijaškega vzdušja. Po nekaj minutah, ki so res hitro minile, smo na navdušenje domačih navijačev pričakali tudi prvi zadetek. Po kombinaciji desne strani arsenalovega napada, je Bukayo Saka žogo vrnil Ben(jamin)u Whitu, ki je poslal odličen predložek v sredino, tam pa je ljubljenec občinstva Declan Rice odlično napadel žogo in jo z glavo poslal v mrežo. Vse to se je zgodilo le nekaj metrov pred najinimi očmi, kar je naredilo trenutek res nepozaben. Vzdušje se je še nekoliko izboljšalo in praktično do konca polčasa smo spremljali tekmo, ki se je zdela za Arsenal dobljena. Ob samem koncu polčasa, ko se je kar nekaj navijačev že odpravilo po okrepčilo, pa šok. Aaron Ramsdale, ki je tekmo začel zaradi odsotnosti sedaj že brez dvoma prvega vratarja Davida Raye, si je ob slabšem sprejemu dovolil še nekaj cepetanja, to pa je izredno izkoristil napadalec nasprotne ekipe Yoanne Wissa. Po kratkem šoku in nekaj jeze, je stadion začel skandirati Ramsdaleovo ime, sodnik pa je zapiskal in označil polčas.
Drugi polčas se je začel kakor smo vsi pričakovali, z dominanco in prevlado Arsenala. Tokrat so naši nogometaši napadali drugo stran igrišča, zato se je »od daleč« zdelo, kot da gol visi v zraku. Vendar pa nam je prvič zastal dih ravno po poizkusu Brentforda. Ivan Toney je namreč s fantastičnim strelom poizkusil praktično »iz sredine«, no tokrat pa se je Ramsdale izkazal z imenitno obrambo. Zopet je sledilo obleganje Brentfordovih vrat, vendar pa so tudi gostujoči nogometaši imeli še eno odlično priložnost, tokrat je z glavo poizkušal Nathan Collins, zopet pa je bil na mestu Aaron Ramsdale. Sledilo je konstantno pogledovanje proti zaslonu na katerem se je odšteval čas do zadnjega sodnikovega žvižga, in zdelo se je, da je to en »od tistih dni«. Napetost bi lahko rezali z nožem, nato pa super izvedena akcija kapetana Martina Odegaarda, ki si je izmenjal podaji z Benom Whitom, ta pa je zopet poslal imeniten predložek v nasprotnikov kazenski prostor, kjer je Kai Havertz z glavo žogo zabil za ponovno vodstvo Arsenala in delirij na tribunah stadiona Emirates. Kot se spodobi smo preostanek obračuna prepevali »tsaminamina eh eh…« in se veselili pomembnih treh točk, s katerimi smo vsaj začasno zasedli tudi vrh prvenstvene razpredelnice. Sama sva na stadionu ostala še nekaj časa in vpijala dobro vzdušje, »… Kai Havertz scores again!« pa se je v severnem Londonu slišalo še dolgo po zaključku tekme.
V Londonu sva ostala še dva dni, ko sva se ponedeljek vrnila v domače kraje z novimi spomini in prepričana, da se na Emirates še sigurno vrneva.
Matej in Alja
