Temelji kluba

Proti koncu leta 1886 se je skupina delavcev iz tovarne orožja Arsenal Woolwich Factory odločila, da ustanovi nogometno ekipo. Sprva so jo poimenovali Dial Square, po veliki sončni uri, ki je takrat visela nad vhodom v tovarno.

11. decembra 1886 so proti Eastern Wanderers odigrali prvo tekmo v svojih dresih, in jo z izidom 6-0 tudi dobili. Kmalu zatem se je ekipa preimenovala v Royal Arsenal.

Ko se je klubu pridružila skupina igralcev iz Nottingham Forest-a, so ti svoj prejšnji klub prosili za odvečne drese in jih tudi dobili. Bili so rdeče barve, ki je še danes značilna za Arsenalove domače drese.

Na začetku so igrali na različnih igriščih na območju Plumstead-a v jugovzhodnem delu Londona in kmalu so tudi prvič sodelovali na tekmovanju London Senior Cup. Čeprav so že v 2. krogu izpadli, pa so pridobili veliko navijačev in v naslednji sezoni so najeli igrišče Manor Ground. Ni imelo tribun, zato so jih morali zgraditi sami.

V sezoni 1889/90 je Royal Arsenal prvič sodeloval v FA pokalu in tudi osvojil 3 lovorike – London Charity Cup, Kent Senior Cup in Kent Junior Cup. V naslednjem letu pa so se zopet preselili, tokrat so najeli stadion Invicta Ground, in tam ostali skoraj 6 let.

Klub je bil precej uspešen in je posledično postal profesionalen. Javnost pa tega ni podpirala, zato so bili izločeni iz londonske nogometne zveze. Sledila je sprememba imena – po novem se je klub imenoval Woolwich Arsenal.

Ker pa se je najemnina za Invicta Ground povišala, so Topničarji dokončno odkupili Manor Ground in nedolgo potem so začeli igrati v 2. nogometni ligi. Bili so uspešni in leta 1903 so napredovali v 1. ligo. Tri leta kasneje so v dveh zaporednih sezonah dosegli polfinale FA pokala.

Vendar pa je Woolwich Arsenal kmalu zašel v finančne težave in tudi bankrotiral, saj je bila obiskanost zaradi slabega geografskega položaja stadiona precej nizka. Klub je prevzel poslovnež Henry Norris, ki je dal pobudo za selitev na drug stadion. Po izpadu iz 1. lige so se tako preselili na slavni Highbury. Po dveh letih se je klub preimenoval v Arsenal FC.

Po koncu 1. svetovne vojne je Arsenal spet igral v 1. ligi. Prvih 6 sezon je ekipa pod vodstvom trenerja Leslie-ja Knighton-a dosegala zmeren uspeh. Predsednik Norris je hotel več, zato je leta 1925 razpisal mesto za novega trenerja. To je postal Yorkshirec Herbert Chapman.

(prevod: Anže Kranjc)

Herbert Champan

Ko se je Henry Norris leta 1925 odločil, da novi trener Arsenala postane Herbert Chapman, si verjetno ni nikoli predstavljal , da bo ta tako odločilno vplival na razvoj in zgodovino kluba. Chapman je že pri Huddersfieldu bil zelo uspešen trener, saj je tam osvojil 2 FA pokala in 2 naslova ligaškega prvaka.

Chapman se je takoj lotil postavljanja novih temeljev ekipe, pri čemer je bil zelo uspešen. Že v svoji 1. sezoni je dosegel četrtfinale FA pokala in popeljal ekipo do 2. mesta v 1. ligi, kar je bila najvišja uvrstitev kluba do tedaj.

Leta 1927 je Arsenal prvič igral v finalu FA pokala, a je na starem Wembleyu z izidom 1:0 izgubil proti ekipi Cardiff City-ja. Še do zdaj je Cardiff City še vedno edini neangleški klub, ki je kdajkoli osvojil FA pokal.

Še 3 leta je moral Chapman čakati, da je končno osvojil lovoriko – FA pokal. V finalu je leta 1930 Arsenal premagal ravno njegov bivši klub – Huddersfield Town. Tej lovoriki je sledilo dolgotrajno obdobje dominance Arsenala v angleškem nogometu, in z igralci kot sta bila Cliff Bastin in Alex James, je klub postal zavidanja vreden klub v nogometnem svetu.

V sezoni 1930/31 je pod njegovim vodstvom ekipa prvič slavila naslov prvaka lige. Naslednjo sezono pa so osvojili FA Charity Shield, v ligi končali 2., le 2 točki za prvakom Evertonom, in izgubili v finalu FA pokala proti Newcastlu. V sezoni 1932/33 je klub znova končal na prvem mestu v ligi. V tej sezoni so igralci tudi prvič nosili rdeče drese z belimi rokavi.

V začetku leta 1934 pa se je zgodila tragedija. Chapman je zbolel za na videz nedolžnim prehladom, ki pa se je prelevil v pljučnico. V zgodnjih jutranjih urah 6. januarja 1934 je Herbert Chapman umrl pri starosti 55 let.

Kljub temu pa se s smrtjo Chapmana uspeh za Arsenal ni končal. V naslednjih dveh sezonah so v ligi končali 1., in tako so kar trikrat zapored slavili naslov prvaka. Leta 1936 so osvojili FA pokal - v finalu proti Sheffield Unitedu jeTed Drake zabil za končni rezultat 1:0. V predzadnji sezoni pred izbruhom 2. Svetovne vojne, 1937/38, si je klub ponovno priigral 1. mesto v ligi, že petič v zadnjih osmih letih.

(prevod: Anže Kranjc)

Arsenal po vojni

Po koncu 2. Svetovne vojne se je Arsenal spet vrnil, z istim trenerjem kot pred vojno (George Allison) in tudi z nekaterimi istimi igralci. Vendar pa je bilo takoj jasno, da so čarobna leta tridesetih že davno minila. Izguba najboljših igralcev (Ted Drake, Cliff Bastin) je bila prevelika,da bi ekipa še naprej lahko žela uspehe kot v prejšnjem desetletju.

V sezoni 1946/47 se je Arsenal boril za obstanek v 1. ligi, na koncu je končal 13. Trener Allison, ki je imel čez 60 let, se je odločil da se upokoji in prepusti svoje mesto pomočniku Tomu Whitakerju.

Ta je že v naslednji sezoni klub popeljal do naslova prvaka, s sedmimi točkami prednosti pred Manchester Unitedom, dve leti kasneje pa je z dvema goloma Rega Lewisa proti Liverpoolu Arsenal osvojil FA pokal.

Zadnji večji prispevek nekdanjega trenerja Allisona pa je bil nakup Joeja Mercerja iz Evertona, odpisanega krivonogega igralca, ki je igral na levem krilu. Kmalu je postal eden ključnih igralcev in tudi kapetan, za klub je odigral kar 275 tekem. Vendar pa se po podpisu pogodbe z Arsenalom Mercer ni preselil v London. Ostal je v Liverpoolu, kjer je imel svojo trgovino. Treniral je z ekipo Liverpoola, ob času tekem pa se je pridružil Arsenalovi ekipi. 10. aprila 1954 na tekmi proti Liverpoolu pa je po trčenju s soigralcem utrpel dvojni zlom noge in njegova kariera je bila končana.

Mercer je popeljal ekipo do mnogih uspehov, osvojili so FA pokal (1950) in ligo (1946/47). V sezoni 1952/53 je Arsenal znova končal 1. v ligi, z enakim številom točk kot ekipa Prestona, obe ekipi sta imeli enako število zmag (21), remijev(12) in porazov(9). Vendar pa je imel Arsenal v povprečju za 0.099 več golov na tekmo in posledično so slavili naslov prvaka.

Naslednjih 17 let Arsenal ni osvojil nobene lovorike. Ekipa je bila že stara, klub pa ni mogel privabiti igralcev najvišjega kova. Tom Whitaker je leta 1956 umrl, a tudi po menjavi nekaj trenerjev se ekipa ni vrnila na stara pota slave. Najvišja uvrstitev na ligaški lestvici v teh 17 letih je bilo 3. mesto.

Leta 1962 pa je novi trener postal nepreizkušeni Billy Wright. Bil je odličen kapetan Wolvesov in angleške reprezentance, pa tudi velik navijač Topničarjev. Tudi on ni bil uspešen, je pa kupil nekaj dobrih igralcev (Joe Baker, Bob Wilson in Frank McLintock), ki so bili v prihodnosti pomembni. Je pa leta 1966 mladinska ekipa Arsenala osvojila FA mladinski pokal. Istega leta je uprava za novega trenerja določila nekdanjega klubskega fizioterapevta. T o je bil Bertie Mee. V klub je pripeljal igralce, ki v sedanjosti veljajo za ene od največjih ikon Arsenala – Pat Rice, Charlie George, Ray Kennedy in John Radford. Skupaj so do konca 60-ih dosegli dva finala ligaškega pokala, oba so izgubili, a jih je v prihodnjih sezonah čakala večja slava.

(prevod: Anže Kranjc)

Sedemdeseta

Konec šestdesetih se je Arsenal začel vzpenjati. Igralci, ki so osvojili mladinski FA pokal leta 1966, so se počasi prebijali v 1. ekipo. Dvakrat so dosegli finale ligaškega pokala, a ju izgubili. Pravi preboj kluba med najboljše pa je prišel v sezoni 1969/70.

Trener Bertie Mee je ekipo suvereno popeljal do polfinala tekmovanja Inter-Cities Fairs Cup. Z rezultatom 3-1 so tam gladko premagali Ajax, za katerega je takrat še igral Cruyff. V finalu so igrali proti Anderlechtu. V 1. krogu finala je izgledalo, da je lovorika že izgubljena, saj je Anderlecht vodil s 3-0, a je proti koncu tekme Ray Kennedy zadel za 3-1 in tako Arsenalu ponudil rešilno bilko. V 2. krogu na Highburyju jo je ekipa zgrabila z obema rokama in s 3-0 premagala belgijske nasprotnike. Naslednje leto se je Arsenal celotno sezono z Leeds Unitedom boril za 1. mesto v državni ligi.

Odločalo se je na zadnji tekmi, ki je potekala na White Hart Lane-u., stadionu Arsenalovih največjih rivalov. Če bi ekipa tekmo zmagala ali remizirala z rezultatom 0-0, bi slavili 1. naslov ligaškega prvaka v 18 letih. Če bi izgubili ali ob remiju prejeli gol, bi ligo osvojil Leeds United. Še enkrat se je izkazal Ray Kennedy in zabil za zmago, po kateri so Topničarji slavili pred Tottenhamovimi navijači. 5 dni kasneje pa je Arsenal spet pisal zgodovino. V finalu FA pokala so z zadetkoma Kelly-a in George-a po zaostanku premagali Liverpool in slavili t.i. 'double'. To je prej uspelo samo trem ekipam, od tega le eni v 20. Stoletju. Nažalost pa je bilo to vrhunec za takratno ekipo topničarjev. V sledeči sezoni so izgubili v finalu FA pokala in se v ligi uvrstili na 2. mesto. Bertie Mee je zapravil pravo malo bogastvo, ko je v klub pripeljal zmagovalca svetovnega prvenstva, Alan-a Ball-a, vendar tudi ta ni veliko pokazal. V naslednjih treh sezonah so se v ligi uvrstili na 10., 16. in 17. mesto.

Leta 1976 je novi trener postal Terry Neill. Ta je iz Tottenhama pripeljal Pat-a Jennings-a ter Malcolm-a MacDonald-a iz Newcastla. Za nakup le tega je porabil 333.333 angleških funtov in s tem podrl klubski rekord. S tema dvema igralcema in z nekaj talentiranimi mladinci iz akademije (Liam Brady, Frank Stapleton) je Arsenal spet prišel do vrhnje polovice ligaške lestvice. V letih 1978, 1979 in 1980 so prišli do finala FA pokala. Zmago so slavili le leta 1979, proti Manchester Unitedu. Tekma je bila zelo zanimiva, saj so Londončani vodili z 2-0, nato pa je proti koncu United v petih minutah izenačil. V sodnikovem podaljšku pa je Alan Sunderland zabil odločilni gol in Arsenalu priboril lovoriko.

Po porazu v finalu FA pokala proti West Hamu leta 1980 pa so Topničarji proti Valencii po podaljških izgubili še v finalu Cup Winners’ Cup.

(prevod: Anže Kranjc)

George Graham

Ob začetku osemdesetih je Arsenal izgubil dva ključna igralca. Liam Brady, ki je bil trikrat zapored razglašen za najboljšega igralca leta, je podpisal za Juventus, Frank Stapleton pa za Manchester United.

Po odhodu neuspešnega trenerja Don-a Howe-a je maja leta 1986 – ko je klub praznoval svojo 100. obletnico, novi trener Arsenala postal njihov nekdanji igralec – George Graham.

Škot je prej uspešno vodil Milwall v 3. ligi. Že v svoji prvi sezoni je Arsenalu prinesel prvo lovoriko po letu 1979 – s svojo mlado ekipo je osvojil prvi League Cup v zgodovini kluba, v finalu so porazili Liverpool. Tudi naslednje leto so prišli do finala tega pokala, a so izgubili proti Luton Townu.

Grahamova doba je bila znana po strogi disciplini, na igrišču in izven njega. Zato se je lotil sestavljanja nove obrambe, ki je Topničarjem služila še celo desetletje. Mladi kapetan Tony Adams je bil ključni del te zadnje linije, David Rocastle, Paul Merson in Alan Smith pa so predstavljali grožnjo nasprotnikovemu golu. V 3. sezoni po Grahamovem prihodu so si on in njegova ekipa priigrali verjetno najbolj dramatično zmago naslova ligaškega prvaka v zgodovini državne lige.

Bilo je na zadnji dan sezone 1988/89, na stadionu Anfield, za ta dosežek pa se gre najbolj zahvaliti igralcema Alanu Smithu in Michaelu Thomasu. To je bila Arsenalova 1. ligaška zmaga v 18 letih. Mnogi so pričakovali, da bodo Londončani začeli obdobje prevlade v angleškem nogometu, vendar ni bilo čisto tako. V naslednji sezoni so Grahamovi fantje v ligi končali šele na 4. mestu, kar je bila posledica mnogih poškodb in nekonstantnosti.

Okrepitve so bile nujno potrebne, zato je trener pripeljal dva nova igralca – švedskega vezista Andersa Limparja in golmana Quens Park Rangersov – Davida Seamana. Kljub odbitku dveh točk zaradi pretepa na tekmi z Manchester Unitedom, ki so jo Topničarji zmagali z 1-0, in osemtedenski zaporni kazni Tonyja Adamsa pa je Arsenal tisto sezono ponovno osvojil državno ligo, le z enim porazom v celotnem tekmovanju. Vendar so po tem uspehu naslednjo sezono spet razočarali in se uvrstili na 4. mesto v ligi.

Če se jim je naslov ligaškega zmagovalca izmikal, pa so v letu 1993 osvojili tako FA pokal kot tudi League Cup. Leto kasneje so v finalu European Cup Winners Cup Final v Kopenhagnu z 1-0 premagali Parmo in tako osvojili svojo 2. evropsko lovoriko. 10 mesecev zatem, leta 1995 pa je Arsenalova uprava odpustila Grahama in tako naredila konec njegovemu 9-letnemu uspešnemu vodenju Topničarjev.

(prevod: Nina Rešetič)

Leta Arsena Wengerja

Po odhodu Grahama sta trenerski stolček zasedla Stewart Houston in nato še Bruce Rioch, vendar nobeden od njiju ni bil uspešen. Arsenal je potreboval novo, dolgotrajno rešitev, in ta je v obliki neznanega Francoza klub spremenila za vedno.

Arsene Wenger je na Highbury prišel oktobra 1996, prej pa je treniral japonski klub Grampus Eight in v Franciji dosegel nekaj uspehov z Monacom. Bil je prvi trener Topničarjev, ki ni bil Britanec. Tisto sezono je Arsenal v ligi končal 3. V naslednji sezoni pa je ekipa slavila naslov ligaškega prvaka že 2 tekmi pred koncem, potem ko so v 2. polovici sezone nadoknadili 11 točk zaostanka za prej vodilnim Manchester Unitedom.

Čez 2 tedna so osvojili še FA pokal, in tako je Wenger v svoji prvi celotni sezoni slavil 'double'. 'Francoski čarovnik' je spremenil Arsenalov slog igranja ter osebna življenja igralcev - skratka postal je pravi revolucionar, saj je postavil nove režime prehranjevanja in treninga. K že obstoječi ekipi z Adamsom, Bergkampom in Seamanom na čelu je dodal še Patricka Vieiro, Emmanuela Petita in Marca Overmarsa in tako ustvaril moštvo, ki je bilo strah in trepet nasprotnikov.

Ian Wright je pod Wengerjevim vodstvom zabil 179. gol v rdeče-belem dresu in tako podrl klubski strelski rekord Cliffa Bastina. Po 8 letih je to številko še izboljšal Thierry Henry. Ta je za Topničarje podpisal leta avgusta 1999, po sezoni, v kateri je Manchester United z 1 točko prednosti pred Arsenalom končal 1. v državni ligi. Henryjev nakup je bil sprva vprašljiv, saj je že v Juventusu razočaral. Na prvih osmih tekmah mu ni uspelo zadeti, a je sezono končal s 26-imi zadetki. Po porazu v finalu UEFA pokala leta 2000 in FA pokala leta 2001, je Henry še vedno čakal na svojo prvo lovoriko v dresu severnih Londončanov. Vendar ni čakal dolgo.

V sezoni 2001/2002 je ekipa s sedmimi točkami prednosti pred Liverpoolom osvojila državno ligo na stadionu Old Trafford, nekaj dni po zmagi nad Chelseajem v finalu FA pokala. FA pokal so osvojili tudi v naslednji sezoni, 2. zaporedni naslov ligaškega prvaka pa se jim je še kar naprej izmikal. V sezoni 2003/04 pa so se Topničarji za vedno vpisali v zgodovino, saj so šli čez celotno ligaško kampanjo brez poraza in še več. 49 tekem. 36 zmag. 13 remijev. 0 porazov –ekipa je bila nepremagljiva, povzelo se je je ime 'The Invincibles'.

Wenger si je podredil Anglijo, vendar pa se mu je Evropa še zmeraj izmikala. Njegov največji uspeh v Ligi prvakov je bilo namreč četrtfinale leta 2004, ki so ga izgubili proti Chelseaju. V letu 2006 pa je njegovo moštvo doseglo finale v Parizu, ki ga je izgubilo proti Barceloni. Isto leto so še enkrat zmagali v finalu FA pokala. Arsenal je postal eden najbolj spoštovanih klubov v Evropi.

Posledično so začeli graditi nov stadion na Ashburton Grove-u, ki se nahaja le nekaj sto-metrov od Highburyja. Emirates Stadium je vrata odprl poleti 2006. To je bil drzen korak kluba z bleščečo preteklostjo.

(prevod: Nina Rešetič)

Naslednja tekma

13.07.2017

00:00

Sydney FC vs ARSENAL

Zadnja tekma

2 - 1

Arsenal vs Chelsea

Strelci: Alexis (5), Ramsey (79)

Premier Liga

1 Arsenal 0 0
2 Aston Villa 0 0
3 Chelsea 0 0
4 Everton 0 0
5 Liverpool 0 0
6 Manchester City 0 0
7 Manchester United 0 0
8 Newcastle Utd 0 0
9 Sunderland 0 0
10 Tottenham 0 0