Po dvajsetih letih navijanja in številnih poizkusih obiska tekme Arsenala, se nama je z bratom končno posrečilo in to kar odločilna tekma izločilnih bojev Lige prvakov. V London sva potovala kar na dan tekme in po kratkem postanku v hotelu in hitrem fish&chips sva se že odpravila na sever Londona. Na poti s postaje podzemne železnice sva zavila še mimo starega Highburyja, nato pa do Emiratesa in po nove navijaške šale. Vzdušje in optimizem sta bila na vrhuncu, kljub bledi predstavi Arsenala na gostujoči tekmi. Še hitro pivo in nato do odličnih sedežev tik za gostujočim golom. Ker je šlo za tekmo Lige prvakov, je imel večer še posebno pomembnost in takoj po koncu North London Forever je sledil še ognjemet. Sploh v prvem polčasu sva imela cudovit pogled na desno krilo, kjer je znova in znova prodiral Saka, celotno izkušnjo pa je zagotovo kronal "tisti" Ezejev zadetek tik pred nama, ki bo zagotovo ostal v spominu Arsenalovih navijačev še dolgo asa. In sedaj lahko rečem, da sem bil takrat le nekaj metrov stran. Med polčasom smo na ekranih znotraj stadiona ob glasnem navijanju gledali še kopico golov, ki jih je v tem času doma prejel Chelsea, kar je vzdušje še popestrilo. Rice je poskrbel za miren zaključek tekme in rajanje ob napredovanju se je lahko začelo. Še pijača po tekmi, potem pa pot proti hotelu. Na poti sta naju ustavila še dva razočarana navijača Chelsea, s katerima sva imela civilizirano, a zelo živahno debato o resnični "barvi" Londona. Naslednji dan pa takoj na dopoldanski let proti Benetkam. Res čudovitih 24ur v Londonu, ki bodo ostale v spominu za vedno.
Martin Natlačen
