Arsenal : Bournemouth in nogometni konec tedna (11. 4. 2026)
Z bratom sva člana Arsenal Slovenija že dolga leta. Prvič sva tekmo v Londonu obiskala že davnega leta 2010, torej v času, ko himne North London Forever sploh še ni bilo.
V septembru sva prejela mail, da so odprte prijave za Wolverhampton v decembru. Strinjala sva se, da bi bilo v decembru zanimivo iti pogledat tekmo v London, Arsenal bo letos končno prvak, še nikoli nisva gledala bodočih prvakov v živo. Nato pa slaba novica, da kart ni bilo dovolj za vse zainteresirane. Škoda, bova poskušala v marcu, aprilu in maju, sva mislila in niti nisva bila preveč razočarana. Vmes si je brat poškodoval nogo, tako da zanj London v letošnji sezoni ni prišel več v poštev.
Mene pa je vedno bolj vleklo na eno od domačih tekem. Nato me je presenetila še žena, ki je rekla, da tudi ona ne bi imela nič proti, če bi lahko enkrat gledala obračun Arsenala, kluba, ki ji všeč od leta 2006, ko so nesrečno izgubili finale Lige prvakov proti Barceloni. Prijavila sva se na Everton, a ni šlo zaradi zapletov z birokracijo. Naslednja možnost je bil Bournemouth. Tokrat sva bila uspešna. (Hvala vsem, ki nam omogočate, da si lahko v živo ogledamo nastope Arsenala na domačem igrišču.) Tekma naj bi bila odigrana v soboto, 11. aprila. Takoj sem za čas od petka do ponedeljka rezerviral hotel pri Wembleyju, ker je bila cena ugodna. Ni nujno, da bo Arsenal res igral v soboto. Ker so vodilni na lestvici, je vprašanje, kako se bodo odločili tisti, ki bodo tekmo prenašali. Arsenal igra v istem tednu tudi tekmo v Champions League. Prav lahko se zgodi, da bo tekma v nedeljo. V petek gotovo ne bo, v ponedeljek tudi ne. Določeno je bilo, da Arsenal igra v soboto ob 12.30, a z zvezdico. To je edina tekma kroga, kjer bi lahko prišlo do spremembe termina. Če bo Arsenal igral evropsko tekmo v sredo, bo tekma prestavljena. Ker sem tako podrobno spremljal razpored kroga v Premier ligi, sem za vse pare vedel, kdaj igrajo. V petek je bila tekma med West Hamom in Wolverhamptonon. Preden sem pogledal, kaj bi bilo zanimivo ženi v petek (ker seveda ne bova šla v London in gledala samo nogometa), sem preveril, ali je morda mogoče dobiti karte za to tekmo. West Ham igra s klubom, ki nama je z bratom pobegnil v decembru. Karte so bile na voljo, cene niso bile previsoke, tekma pa bi morala biti dobra, saj se West Ham bori za obstanek v ligi, poleg tega so ena od redkih ekip, ki so jih volkovi letos premagali. Kupil sem karte zase in za ženo in jo prepričal, da bova zanjo našla nekaj v nedeljo. Strinjala se je. Oba sva nestrpno pričakovala dan odhoda v London in razpored v Champions League, saj bova takrat zagotovo tudi vedela, kdaj bova imela »ženin« prosti dan v Londonu. Arsenal bo proti Sportingu igral v torek. Prosta je torej nedelja. Tako sem tudi zares mislil, žena pa se je poleg Arsenala iskreno veselila »svojega« dne.
Nogometne teme so se nepričakovano začele že na letalu. Ker nizkocenovniki potnike, ki potujejo skupaj, ne želijo pa plačati določenega sedeža, radi razmečejo po avionu, na letu v London seveda nisva sedela skupaj. Sam sem sedel z mlajšim moškim s Hrvaške, ki me je vprašal, zakaj grem v London. Povedal sem, da greva z ženo na tekmo Arsenala. Bilo mu je zanimivo, povedal mi je, da je kot navijač Dinama tudi že bil na Emirates stadionu, tokrat pa se odpravlja v London, da si prvič ogleda tekmo v Premier League, in sicer West Ham in Wolverhamton. Nasmehnil sem se in mu povedal, da se morda srečava na stadionu. Tako sva se kar nekaj časa pogovarjala o športu in drug drugemu razlagala prigode z obiskov različnih tekmovanj. Ko sva tako večkrat omenila Arsenal, se je oglasil še moški na tretjem sedežu in povedal, da je sicer Hrvat, ki pa se je rodil v Londonu. Živi nekaj minut od Arsenalovega štadiona, Islington je njegov kraj, a ne navija za Arsenal. Vprašal naju je, ali veva, kdo je bil Siniša Mihajlović. Pritrdila sva. Povedal nama je, da je to njegov sorodnik, v spomin nanj hrani dres Lazia, ki mu ga je podpisal Siniša.
Na poti proti hotelu pri Webleyu sem opazil zastave z napisi Vertu Trophy. Zanimivo.
Petkova tekma med West Hamom in Wolverhaptonom je bila res razburljiva. Zmagali so domači s kar 4 proti 0. Začasno so celo prišli na mesto, ki jim zagotavlja mesto v Premier League tudi v naslednji sezoni.
A tisto pravo je prišlo v soboto. Mislim, da še nikoli nisem bil na tekmi najvišjega ranga, ki bi se začela tako zgodaj. Res je bilo nenavadno, ker se je vse skupaj začelo v bistvu že zjutraj. Če želiš biti na prizorišču vsaj nekaj časa pred začetnim sodnikovim žvižgom, je bilo treba vstati zgodaj. To je vedel tudi Arteta, ki je navijače pozival, naj imajo zgodnji zajtrk, da bodo lahko nato na stadionu podpirali svoje igralce. Že od samega začetka tekme se je videlo, da bo težko. Arsenal ni bil pravi. Res je manjkalo nekaj ključnih igralcev, a tako medle igre publika ni pričakovala. Povedli so gostje, Arsenal pa tudi po prejetem zadetku ni imel kakšnih izrazitih priložnosti. Verjeli smo, da bo prišlo do spremembe po dosojeni enajstmetrovki, ki jo je izvedel Gyokeres. Izid je bil poravnan, podpora s tribun je bila prava. Strelec prvega gola je dosegel še drugi gol, čemur je sledila erupcija veselja med domačimi navijači, a so sodniki gol zaradi prepovedanega položaja razveljavili. Pričakovali smo torej drugi gol domačih. A dosegli so ga gostje. Arteta je okrepil napad, a zaman. Gledalci so nekaj minut pred koncem izrazili nezadovoljstvo z glasnimi vzkliki in začeli zapuščati štadion. To so opazili tudi nasprotni navijači, ki so odhajajoče navijače Arsenala začeli v zboru spraševati in zbadati, ali gre morda za požarno vajo. Arsenal je izgubil pomembne točke, ki pa ne bodo veliko pomenile, če jih v nedeljo ne oddajo še Cityju. Po tekmi je bilo razočaranje seveda prisotno, a kljub vsemu je občutek, ko gledaš Arsenal na domači tekmi, izvrsten. Štadion sva zapustila v upanju, da tako slabo ne bodo več igrali, Cityju pa tudi ne bodo predali točk.
V nedeljo pri zajtrku sem se spomnil na zastave, ki sem jih opazil v petek. Mogoče pa je finale Vertu Trophy danes. Hitro sem preveril in se začel smejati. Nedelja je bila finalni dan. Pa ne le to. Tudi karte so bile še na voljo. Tokrat je bilo potrebnega nekaj več prepričevanja pri ženi, da bi bilo to tekmo vredno videti v živo. Še nikoli nisem gledal angleških tretjeligašev. A zdaj so igrali na Wembleyu. Uspelo mi je. Vdala se je, ko sva se dogovorila, da greva naslednjič v London, tudi če ne bova imela kart za Arsenal, saj nama ni treba gledati vseh mogočih klubov.
Ob treh popoldne sva bila na Wembleyu. 50 000 gledalcev je spremljalo tekmo med kluboma Stockport County FC in Luton Town. Navijači obeh ekip so bili izvrstni. Petje in spodbujanje svojih ekip ves čas. Navijanje na Emirates in tudi na olimpijskem stadionu je bilo, če ga primerjamo s to tekmo, kot da bi sedel v gledališču, čeprav ne morem reči, da nismo navijali. Videli smo 4 gole, slavil je Luton s 3 proti 1.
Ko sem po koncu tekme razmišljal, s katerimi obljubami se bom izvlekel pri ženi, me je presenetila in mi rekla, da ji je bilo najino nogometno potepanje po Londonu zelo zanimivo. Ugotovila je, da »njene« stvari lahko počakajo in da bi bilo res škoda, če ne bi šla še na zadnjo tekmo.
Da se razumemo. Žena je ena tistih, ki teže razume, da včasih gledaš nogomet zaradi nogometa. Prav zato pa me v zadnjih dneh večkrat vpraša, ali si bova morda ogledala še kakšnega od derbijev nižjih lig. Karte se dobijo laže kot za Arsenal. Hm …
Peter in Nataša
