Po nepozabnih dvanajstih dneh v Indiji, kjer sem zaradi časovne razlike na žalost zamudil nekaj Arsenalovih tekem, dan pred odhodom sem si sicer v poznih večernih urah komaj buden ogledal polom na Villa Parku, me je čakal teden v Londonu. Smetana na torti mojega postanka na otoku je bil seveda ogled nedeljske domače tekme Arsenal- Brighton.
Do Emiratov sem se prvič odpravil v sredo, kjer sem si lahko na lastne oči ogledal najnovejšo štirimetrsko kiparsko pridobitev ob stadionu. Arsene Wenger, za katerega postavitev kipa je bil res že skrajni čas, je zmagoslavno dvigoval premier ligaško trofejo. Za tem sem se odpravil do bližnjega Puba, kjer sem v družbi angleškega piva in mnogih drugih Arsenalovih navijačev spremljal tekmo proti PSV-ju. Kljub nepomembnosti tekme je bilo vzdušje dobro in razočaranja ob, lahko bi rekli za Arsenalove standarde, klavrnem izidu 1-1, ni bilo čutiti. Svoje minute je dobil tudi Smith Rowe, ob tem pa je celotna kafana obnorela, da je kdo iz ulice najverjetneje pomislil, da je Arsenal povedel z 2-1.
Dan kasneje sem na izletu do Stonehenga spoznal Američana mojih let, ime mu je bilo Drew. Lahko si predstavljate moje presenečenje, ko sem izvedel, da je tudi Drew Gunner in ima prav tako karto za ogled prihajajoče tekme. Dogovorila sva se za obligatorno pivo pred tekmo in navdušenje pred obračunom je bilo vse večje. Naslednjih par dni je minilo kot bi mignil in že sem bil na vlaku podzemne železnice, ki je drvel do postaje Arsenal. Vlak je bil kljub temu, da sem bil še kar zgoden, poln Arsenalovih navijačev oblečenih v majice ter zavitih v šale s klubskim grbom. V pubu pred tekmo je bila na velikem zaslonu tekma championshipa vendar smo jo vsi spremljali bolj postransko. Z Drewom ter nekaj avtohtonimi severnimi Londončani smo namreč padli v, verjetno vsem že dobro poznano, debato, kdo bi si zaslužil biti Arsenalova številka ena. Prav tako sem sogovorce opozoril, da bo to moja tretja tekma Arsenala in da na prav vseh dozdajšnjih našim ni uspelo zmagati. Pogovor je tekel in hitro je bilo do tekme le še ena ura, zato smo se v upanju, da bo danes ta moj nezmagovalni ''curse'' prekinjen, odpravili na prizorišče.
Vzdušje je bilo čudežno in res sem bil presenečen kako blizu igrišča je bil moj sedež. Pogled je bil fenomenalen. Ko je bil že čas za tekmo smo na stadionu složno odpeli refren North London Forever in igra je stekla. V prvi polovici tekme je Arsenal popolnoma dominiral vendar na žalost zadetka še ni bilo. Prvi polčas se je tako končal z izidom 0-0. Popolnoma drugače je bilo v drugem polčasu, ko je v 53. minuti po podaji s kota zadel Gabi Jesus. Po temu smo vsi lažje zadihali in tudi moji sosedi so bili od takrat prijaznejši do sodnika. Kmalu po golu je pobudo prevzel Brighton in nanizal nekaj priložnosti. Tekma je bila zato zelo napeta, saj tri točke niso bile zagotovljene vse do 87. minute, ko je zadel Kai Havertz. Stadion je po zadetku eksplodiral in vsi smo prepevali Kaievo pesem :'' Waka waka eee 60 millions down the drain Kai Havertz scores again''. Odlična tekma, nepozabno doživetje in tri točke v žepu. COYG
David Šukljan
