Čakaš, razmišljaš. A naj znova poskusim srečo? Tretji obisk Londona pred tremi leti je bil namreč načrtovan prav z mislijo na to. Na naslov. Že tam januarja ali februarja smo se s sestro, njenim dragim in našim predsednikom Urošem dogovorili, da gremo v začetku maja na tekmo s Chelseajem. Lestvica je videti dobro, mogoče pa ujamemo del zgodovine na poti do naslova. Sledil je črn april in bolj tekma za londonski prestiž. Lepo doživetje, visoka zmaga, še zdaleč se ni bilo za pritoževati. A sanjali smo nekaj več.
Ko sem se vrnil, sem rekel svoji boljši polovici, bil sem tretjič, zdaj imam Londona za nekaj časa dovolj. Zdržal sem tri leta. Ker sem, na to sem zelo ponosen, z Arsenalom "okužil" tudi mlajšega brata. Pri 22 letih je dovolj star, da doživi pravi matchday experience in angleško prestolnico v vsem sijaju, ki ga ponuja. Že lani sva govorila, a bi šla letos? Sezona je šla dobro, čakala sva na pravi trenutek. A bi šla na Bournemouth? Bi na Newcastle? Mogoče raje kakšno ligo prvakov? Ah, greva na zadnjo tekmo sezone in bo, kar bo! Burnley!
Potreboval sem še žig. Martina, hvala, da si me ob dojenčici doma spustila v London, večno hvaležen! Oddolžim se ji v prihodnosti. Kako? Pravi, da moram na tekmo peljati še njo. So tudi hujše "kazni"!
Tako, tekma potrjena. Datum vse bližje. In prišel je spet tisti april. Tresla sva se, ko sta se po reprezentančni pavzi zvrstila dva ligaška poraza. Flashback. Se bo ponovila zgodba iz 2023? Na srečo se ni. Daleč od tega. Izbrala sva si praktično najboljšo tekmo Arsenala od leta 2004 naprej. Ob začetni jezi pa se lahko zdaj z veseljem ozreva nazaj tudi na tistega ponudnika TV prenosov, ki je določil, da se komaj dva tedna pred 37. krogom tekma z Burnleyjem z nedelje prestavi na ponedeljek. Zadnja domača tekma sezone in večerni ponedeljkov termin, a so znoreli?
Hotel v Archwayu je bil že rezerviran. Letalski karti kupljeni. Povratek v ponedeljek. Ja nič, greva znova na Ryanair in kupiva drugo, ni izbire. Se bova vrnila v torek. Ampak takrat igra City z Bournemouthom, dajva midva raje počakati v Londonu do srede. Kaj pa če … In sva šla.
Uvodni večer na najboljšem burgerju v Londonu. V The Plimsollu. Res je bil vrhunski, tisti prvi Guinness pa je sedel kot budali šamar, kot rečemo. Dobro si izbral, brother! Ni daleč od stadiona, če boste želeli poskusiti, pa pozor, so nabito polni in je treba mizo rezervirati. Ampak je vredno. Takoj naslednje dopoldne sva skočila v The Armoury. Ker naju znamenitosti niso privlačile in naju je bolj vleklo v raziskovanje kakšnih zanimivih londonskih predelov in njegovih ulic, sva v dneh na Otoku obiskala Soho, Covent Garden, Lower Marsh, Brick Lane, Shoreditch …
Prevrtimo na dan tekme. Pred stadion sva se odpravila dobri dve uri prej. Pozivali so namreč, da se ponovi zgodba s tekme proti Atleticu in se ustvari špalir iz nepregledne množice navijačev. Prišla sva kakšne pol ure pred avtobusom in se le s težavo prebila na plato pred Emirates. Akcija uspela! Še skok na pivo in na tribuno!
Zmaga najbolj "arsenalovska" iz te sezone. 1:0. Set piece again, ole, ole! Kai Havertz. VAR kontroverznost. Bolj sladke zmage za vse hejterje si ne bi mogla želeti. 3:0 bi bilo kičasto. Za popolno matchday izkušnjo še v The George Pub, da se dan zaključi tako, kot se od Arsenalovega navijača pričakuje.
Za ogled dvoboja Bournemoutha in Cityja sva si izbrala Tollington Arms. ChatGPT nama je rekel, pridita prej. Veliko prej. Ne vem, v katero kategorijo pade 30 minut pred tekmo, a komaj sva še našla "stojišče" nekje ob steni. To zagotovo ni bilo veliko prej, a za naju še dovolj zgodaj. Moral bi se nama namreč pridružiti še en Slovenec. Aleš, ki sva ga spoznala na tribuni. Prav tako je član Arsenal Slovenija. A v pubu je pokalo po šivih, varnostnik je bil neomajen. Kapaciteta zapolnjena. Vzdušje notri pa takšno, kot ga ni na stadionih v Sloveniji.
Reakcija po zadnjem pisku pa eksplozija navdušenja, čustev, veselja in hkrati odrešenja. Prvaki smo! Odziv, kot bi ga od take navijaške baze po tako dolgem čakanju tudi pričakoval. Škoda opisovati občutke, ker jih preprosto ne moreš zajeti z besedami.
Pub se je v nekaj minutah izpraznil. Gremo vsi pred Emirates! Pridemo na ulico, ki vodi proti slovitemu tunelu, pa pademo v "reko". Zelo deročo. S tokom nas je odneslo pred stadion, pred Armoury, kjer je bilo že več deset tisoč navijačev. Neuradno se nas je na koncu zbralo okoli 100.000. Na ponedeljek ob 23.00 zvečer. Norišnica! Ulice so obstale. Veselje neopisljivo. Sreča, ki bi, če bi jo lahko načrpali in porabili drugje, v dobro voljo spravila cel planet. Hvala, češnje! Stand up, if you won the league! 🏆
Hvala društvu Arsenal Slovenija za vstopnici, ki sta nama omogočili ustvariti enega lepših spominov.
Rok in Rene
