Sanjska sezona se nadaljuje. Morda letos igra res ni več tako “sexy” in lahkotna kot včasih, ko smo se zaljubili v Arsenal, ampak ima nekaj drugega – trdnost, zrelost in predvsem učinkovitost. To je ekipa, ki zna zmagovati tudi takrat, ko ne blesti. In ravno takšne ekipe na koncu osvajajo naslove. Občutek, da bi lahko po letu 2004 končno spet prišli na vrh, je iz tekme v tekmo bolj realen.
In ko pride na vrsto derbi s Chelseajem, dileme ni – to je treba doživeti v živo.
Tokrat na začetek marca, v London, ki naju je pričakal z lepim, skoraj pomladnim vremenom. Sonce, dobra volja in tisti znani občutek pričakovanja. Dopoldne sva izkoristila za raziskovanje še nekaj skritih kotičkov mesta, ki jih ob prejšnjih obiskih še nisva uspela videti. A misli so ves čas uhajale proti Emiratesu. Preoblekla sva se v Arsenalove barve, nato pa pot proti stadionu. Tisti trenutek, ko stopiš iz metroja na postaji Arsenal in zagledaš stadion, te vedno znova prevzame. Ne glede na to, kolikokrat si že bil tam. Seveda brez ritualov ne gre. Obvezno pivo pred tekmo, med navijači v Tolingtonu, kjer se že ure pred začetkom ustvarja pravo vzdušje. Tokrat sicer občutek ni bil povsem enak kot obnekaterih prejšnjih obiskih – morda malo manj evforije, malo manj tiste surove energije. A vseeno dovolj, da začutiš, da gre za velik derbi. Tudi okoli stadiona je bilo živahno, a ne povsem na nivoju nekaterih prejšnjih tekem, ki sva jih obiskala. Morda zaradi pričakovanj, morda zaradi pomembnosti trenutka v sezoni – kot da je bilo v zraku več napetosti kot sproščene evforije. Na tribunah se je to deloma poznalo tudi med tekmo. Ni bilo tiste konstantne eksplozije kot kdaj prej, a ko je bilo treba, so navijači znali stopiti skupaj. In na igrišču – podobna zgodba. Arsenal tokrat ni igral svoje najlepše igre. Ni bilo toliko tekočih kombinacij in atraktivnih potez, kot smo jih bili vajeni v preteklosti. Tekma je bila bolj trda, bolj borbena, z veliko duelov in manj lepote za oko. A hkrati je bilo jasno, da ima Arsenal stvari vedno pod kontrolo. Ekipa je delovala kompaktno, zrelo, organizirano. Ko smo povedli, je stadion vseeno eksplodiral. Tisti trenutki so vedno posebni. Chelsea se je vrnil v igro in poskrbel za napetost, a letos Arsenal ne paničari. Letos zna odigrati tudi takšne tekme – “umazane”, težke, a na koncu uspešne. In ko smo zabili za 2:1, je bilo čutiti olajšanje. Morda ne čista evforija kot ob kakšnih dramatičnih zmagah v preteklosti, ampak tisto zadovoljstvo, ko veš, da si naredil, kar je bilo treba.
Zadnji sodnikov žvižg. Nova zmaga. Nove tri točke proti staremu rivalu.
Po tekmi se je slavje preselilo na ulice in v pube, a tudi tam je bilo čutiti, da je fokus drugje na cilju, ki se približuje. Ta ekipa ne išče več samo lepih trenutkov, ampak rezultate. Ko sva se vračala, je bil občutek jasen: to so tekme, ki odločajo prvenstva. Ne nujno najlepše, ne najbolj spektakularne – ampak učinkovite. In na koncu šteje samo eno. Tri točke.
Hvala Arsenalu in hvala Navijaškemu klubu Arsenal Slovenija za še eno nepozabno izkušnjo.
Up the Arsenal!
