Reportaža z obiska Londona: Arsenal – Fulham (1 4. 2025)
Jaka Zrnec
Vzdušje pred stadionom
Že prihod na stadion je bil nekaj, kar se vtisne v spomin. Množica navijačev,v dresih vseh generacij , vonj po sveže pečenih klobasah in pintah piva, ki so krožile med ljudmi. Občutek pripadnosti je bil neverjeten – tudi kot obiskovalec si takoj sprejet med svoje. Pred tekmo sem še snel par fotk ob kipu Thierryja Henryja in zavil v fan shop, ker pač ne moreš ven brez kakšnega kosa Arsenalove opreme.
Tekma: Arsenal – Fulham
Ob 20:00 se je začelo. Stadion poln, nebo jasno, idealni pogoji za nogomet. Prvih nekaj minut je bilo precej taktičnih, a potem se je zgodil trenutek – v 37. minuti Ethan Nwaneri poda, Mikel Merino sproži, žoga se odbije in konča v mreži! Emirates eksplodira, jaz pa z njim. Nepozaben trenutek.
V drugem polčasu sem si komaj opomogel od navdušenja, ko se v igro vrne Bukayo Saka – prvič po dolgotrajni poškodbi – in že v 73. minuti zadane z glavo po podaji Martinellija. Na tribunah je zavladal čisti delirij, nekateri so celo jokali. Iskreno, tudi mene je stisnilo pri srcu. Ta fant je obraz kluba.
Fulham je v sodnikovem dodatku sicer še znižal rezultat z golom Muniza, ampak to ni skalilo vzdušja. Arsenal je zmagal s 2:1, jaz pa sem si izpolnil eno izmed nogometnih želja.
Po tekmi
Po tekmi sem še dolgo ostal v okolici stadiona. Ljudje so peli, objemali neznance, komentirali vsako akcijo. Zdelo se mi je, kot da sem del nečesa večjega – navijaške družine, ki verjame v isti grb in sanje.
