Po nekaj gostovanjih je končno prišel čas za prvi obisk Londona in s tem tekme nam ljubega kluba. Z drago sva v petek, 31. marca, brez pretresov preko Zagreba prispela v London. Po vlaku in podzemni železnici sva izstopila na postaji Finsbury park ter po petih minutah hoje zavila v ulico Blackstock road, ki je nekako glavna ulica skozi predel Highbury, v katerem sva imela najeto stanovanje.
Že sam sprehod po Blackstock roadu ti da vedeti, da se nahajamo v predelu, ki diha z in za Arsenal. Od sadjarja, restavracij, pubov, grafitov ... Še posebej pa so me navdušila obvestila (table) okrožja Islington o naslednjih tekmah, s telefonskimi številkami za informacije o tekmi. Ta so montirana pod prometnimi znaki. Neverjetno!
Prispela sva do "luštnega" enosobnega stanovanja, ki je od Gunners puba oddaljen dobrih sto metrov. In tja sva se odpravila na prvi nektar, kjer sem se pri osebju tudi malce pozanimal o dogajanju na dan tekme. Pub je poln stvari, povezanih z Arsenalom. Od dresov, slik in risb do napisov bivših nogometašev na vratih in stenah. Verjamem, da bi bila, v kolikor bi živel tam, to moja cerkev. Po osvežitvi sva se odpravila še v Gunner's fish bar na otoško klasiko ter prihod zaključila še v nekaj pubih, kjer bili so povsod simboli povezani s klubom.
In tako je prišel tudi dan tekme. Zgodaj zjutraj sva se odpravila na zajtrk. In ker sem pričakoval kakšno pivo več kot ponavadi, sem si omislil tipičen angleški zajtrk. Po zajtrku sva se odpravila do stadiona. In že ob zgodnji uri je bilo jasno, da se bo nekaj dogajalo. Pri starejšem gospodu sem opazil, da pod jakno nosi dres. Njegov pes pa je imel okoli vratu zavezan rdeče-beli šal. Malo naprej so oče in hčerki skozi okno obešali šale in veselo mahali. Postavljali so se štanti, kjer se bodo malo kasneje pekli burgerji, hot dogi in prodajali dresi ter šali. Res izvrsten občutek, ki ga pogrešam v naši deželi oz. vsaj v svojem mestu.
Prispela sva do stadiona, ki se mi zdi res lepo umeščen v prostor in fantastičen. Naredila sva krog okoli ter skočila v prodajalno, kjer sem kupil nekaj stvari in kavno skodelico v barvah in z grbom Arsenala za kolega, ki je navijač Chelsea. Podarjenemu konju se ne gleda v zobe. 😉
Vrnila sva se nazaj na Blackstock road v Gunners pub, ki je bil ob enajsti uri zjutraj že nabito poln. Vzdušje je bilo odlično in praktično cel pub v rdeče-beli opravi. Po prvem polčasu tekme Man City-Liverpool sem se odpravil proti stadionu.
Pred odhodom v London sem izvedel, da greva iz Slovenije preko kluba na tekmo dva člana, zato sem Uroša vprašal, kaj misli o ideji, da naju poveže, da bi lahko "kakšno rekla" pred tekmo. Zdela se mu je super, zato je to tudi storil. Tako sva se z Maticem dobila pred vhodom ter se skupaj odpravila na najini mesti. Položaj je bil odličen, stadion še na pol prazen, kar pa se je spremenilo pet minut pred začetkom tekme. Pred začetnim žvižgom se je zapela še čudovita himna North London forever.
Samo vzdušje se mi je osebno zdelo v redu. Imel pa sem tak občutek, da kot bi bilo mogoče pri navijačih malo rezerve, v smislu, "saj bomo tekmo tako ali tako dobili, pa tudi, če Leeds zabije prvi". No, Leeds ni zadel prvi, in po prvem golu Arsenala je igrala le še ena ekipa. Gladka zmaga - kar meni, pri mojih letih in vseh letih spremljanja Arsenala, prav paše! 😊
Po tekmi se nama je z Maticem pridružila še draga in odšli smo na pico, na sedaj že znano ulico Blackstock. Picerija je bila povsem polna navijačev in rezervirana do konca večera. Natakarja sta mi dejala, da so polni, da pa lahko še govorim s šefom. Glede na število navijačev v piceriji in slike na stenah, sem cel navijaški šal izvlekel iz jakne in počakal šefa. Mogoče pa bo kaj pripomogel, da dobimo mizo, sem si mislil ... In smo jo, za dobro uro. Ne vem, če je bil ravno to razlog, se nam je pa zdela zabavna misel, da v tej četrti Arsenalovi emblemi odpirajo vsa vrata. 🤘
Z Maticem sva se z željo še po kakšnem snidenju in mojemu vabilu, naj se kdaj oglasi na skupnem ogledu tekme v Ljubljani, poslovila. Midva pa sva se mimo pubov, iz katerih se je razlegalo glasno petje, odpravila proti stanovanju.
Pred nama je bilo še par dni spoznavanja Londona, ki pa je potekalo popolnoma spontano in brez vnaprejšnjega načrta. Že samo tisto eno soboto sem doživel vse in še več, kar sem si za prvič želel od obiska.
Res fantastičen in nepozaben dan!
Marjan
COYG!
.jpg)
