Ko lahko družinsko potovanje prirediš malo tudi po svojem okusu 😊
Primarno je bil letos obisk Londona planiran, kot drugi del družinskih poletnih počitnic. In ker je bil žreb za letošnjo sezono ugoden kar se datuma prve domače tekme tiče (23.8. ravno vikend ko smo imeli planiran dopust v Londonu), sem šel takoj v akcijo za pridobitev kart.
Svoje potovanje smo sicer začeli že v četrtek ko smo si ogledali le nekatere znamenitosti po mestu. Tisti pravi navijaški pulz pa je meni bolj, kot vsem ostalim dvignilo v petek dopoldne takoj po prihodu na postajo podzemne železnice ARSENAL. Takoj so se mi začeli vračati spomini izpred 12 let, ko sva bila takrat še s punco sama prvič na tekmi v severnem Londonu (Arsenal:Liverpool 2:2). Toda tokrat je bilo vseeno drugače. Še s tremi mulci poleg naju smo se seveda najprej sprehodili po ulici Drayton Park in potem do stadiona. Že na po poti po ulici sem najstarejšemu sinu Thierry Tai-u s kurjo poltjo razlagal kako bo naslednji dan tukaj prvič doživel vtis prave navijaške norije. Kako bomo navijači korakali proti stadionu, peli in navijali. Seveda je bilo to njemu pri njegovih 10 letih še malo neznano, saj na slovenskih nogometnih tekmah tega žal ne doživljamo prav pogosto.
Ob prihodu pred sam stadion smo najprej zavili v muzej. Seveda z razlogom, da sam obudim nemalo spominov, otrokom pa pokaževa kako se je nogomet skozi zgodovino spreminjal. Kako je rastel NAŠ Arsenal in na koncu žalostno pokazal koliko let je že minilo od druščine nepremagljivih.
Seveda smo pot nadaljevali tudi z ogledom samega stadiona, garderob in vsega kar paše zraven. Ko so ostali bolj kot ne naredili sprehod čez vse skupaj, je v meni vrelo od navdušenja. Ta občutek poznamo le navijači. Po touru smo seveda prišli še do trgovine. Obvezen nakup novega dresa in pripravljen sem bil za soboto.
Ker je bila tekma v soboto šele v popoldanskem času in ker sin, ki je šel z mano na tekmo še ni polnoleten smo namesto v barih okoli stadiona dopoldne preživeli v objemu Temze in sploh puncama bolj všečnega medveda Pedingtona 😊 Po kosilu pa so punce odšle svojo pot midva pa svojo. Najprej v hotel vsak v svojo navijaško opremo in potem na novo dogodivščino.
Navijaško vzdušje se je za naju začelo že na podzemni železnici ko sva se vozila proti postaji Arsenal. Mali ni in ni nehal spraševati, oči iz katerega leta je ta dres, koga misliš, da ima na hrbtu napisanega on in on….Ko smo končno prispeli iz podzemne železnici pa zanj nov šok, zame pa milijon novih vprašanj. Kot sem mu že prejšnji dan razložil se je gruča navijačev počasi premikala proti Emiratesu, nekateri smo spotoma pogledali še malo po štantih, nekateri zavili še v store, spet tretji pa kar direktno na pivo.
Seveda se je pred tekmo moral slikati še pri kipu svojega soimenjaka (Thierry Henry) in nato sva oba neučakana šla na stadion. Oba sva neizmerno komaj čakala na trenutek, da se tekma začne. Jaz zato, ker že lep čas nisem bil na nobeni tekmi Arsenala, on zato, ker ji bilo prvič nekaj takega za njega.
In predno se je vse skupaj začelo, smo vsi skupaj videli še veliko predstavitev naše nove desetice, pa seveda nam slovencem ni ušel pogled niti mimo našega Jake Bijola, ki se je skupaj s svojimi soigralci ogreval pred tekmo. Žal njegovega debija nismo doživeli tisti dan.
Nato pa kočnooo…prihod igralcev na igrišče in začetek tako težko pričakovane tekme. Ko sem že mislil, da bom končno lahko 90 minut užival ob gledanju svoje najljubše ekipe v miru, je spet na vrsto prišel on…z nešteto vprašanji in njegovimi idejami kako bi morali igrati…noro 😊
Pa vseeno, tekma se je odvijala po pričakovanjih. Naši so lepo krenili v tekmo z željo, da prva letošnja domača tekma postreže z dobro igro in seveda zadetki. Toda najprej nas je vse na tribuni streslo v 20 minuti ob priložnosti Leedsa a nas je na našo srečo rešila dobra obramba Raye. Nismo rabili čakati predolgo, ko smo imeli kot iz strani direktno pod našimi sedeži. In ko je Rice počasi prihajal do kot zastavice, smo navijači že iz svojih žepov vlekli telefone in začeli snemati. In izkazalo se je, da nas občutek ob izvajanju kota ni varal, kajti ravno iz tega kota je Timber zadel za vodstvo 1:0 in veselje na Emiratesu je bilo nepopisno. Preostanek prvega polčasa ni postregel s posebnostmi…do podaljška, ko je na sredini žogo prestregel Zubimendi, jo podal do Timberja, ta pa z odlično globinsko podajo v šestnajsterec Leedsa, kjer je Saka zadel za 2:0. Tako smo polčas zaključili z lepim rezultatom in odličnimi obeti za drugi polčas.
V drugem polčasu pa takoj to, kar smo mnogi tisti dan napovedovali, da se bo zgodilo…Prodor Gyökeresa in njegov prvenec v dresu Arsenala za 3:0. Po dokaj taktični igri z ne veliko priložnostmi pa v 56 minuti spet eden tistih ¨naših¨ kotov. Tako kot pri prvem zadetku je iz kota spet podal Rice, v kazenskem prostoru pa se je najbolje znašel Timber in zadel za 4:0. Nato se ni več veliko dogajalo. Tekmo je popestril vstop mladega Maxa Dowmana, ki je s svojim nastopom pri njegovih letih pokazal, da nas za prihodnost nadarjenih igralcev ni potrebno skrbeti. In prav ta mladenič je v podaljšku drugega polčasa priigral 11-metrovko za naše moštvo. Dolgo časa je žogo v rokah držal Rice, a jo na koncu le predal v roke Gyökeresu, ki je ¨penal¨ izvedel šolsko za končni rezultat 5:0.
Za konec le še to, da sem vesel in hvaležen za te trenutke. Hvala Arsenal Slovenije, da sva lahko prišla do kart in upam, da bomo kmalu spet skupaj na kakšni takšni ali drugačni tekmi.
