Sezona 2024/25. Sezona vzponov in padcev. Številnih upanj in razočaranj. Nekako ponovno občutek neuspešne sezone.
Na zaradi službenih zapletov stresno petkovo jutro 21. marca prejmem elektronsko sporočilo, da so odprte prijave za tekmo Arsenal – Real Madrid in da smo v navijaškem klubu Arsenal Slovenija upravičeni do dveh vstopnic za omenjeno tekmo. Malo za šalo, malo za res, praktično popolnoma prepričan, da vstopnic tako ali tako ne bom prejel, odgovorim na sporočilo in naju z dolgoletnim prijateljem ter članom našega navijaškega kluba Gorazdom (seveda brez njegove vednosti) vpišem na seznam. Tri dni kasneje pa pozitiven šok: »Sta srečna prejemnika kart Arsenal – Real Madrid«. Dejansko? Sporočiti bo potrebno Gorazdu. Sreča, veselje. Na drugi strani pa služba, tekma med tednom, spet bo potreben dopust. Ampak takih tekem se enostavno ne izpušča. Ko se je začetna evforija polegla je sledilo načrtovanje poti. Po pregledu letalskih povezav se je izkazalo, da bo tokrašnji obisk tekme zaokrožen v enodnevni izlet. V torek let za London, v sredo vrnitev na Brnik. Na kratko.
Začelo se je odštevanje do tekme v uvodoma omenjenem vzdušju. Kaj pričakovati? Bližje kot je bila tekma, bolj pozitivno je bilo vzdušje. Pričakovanja so naraščala kljub ne preveč prepričljivi igri naših v domačem prvenstvu. Potem pa klasična tekma med tednom proti Fulhamu. Poškodba Gabriela. Upal sem, da gre za prvoaprilsko šalo in da bo Gabriel čez nekaj trenutkov vstal, se nasmejal in zažugal: »Dobro sem vas potegnil!«. Pa ni bilo tako. Poškodba je izgledala resno. Pričakovanja in optimizem sta se v tistem trenutku hipno zrušila. Tako zelo, da je v enem trenutku med tekmo padla zelo črnogleda opazka, češ da sploh nimava neke posebne želje iti na tekmo. Pa je to hitro minilo.
Tekma je bila vse bližje in kar naenkrat je bilo tukaj torkovo jutro. 8. april 2025. Dan, ki si ga bomo navijači Arsenala zapomnili za vedno. Budilka, kopalnica, poljub dekletu, kava, Brnik, srečanje z Gorazdom in let za London. Pristala sva približno 8 ur pred tekmo. Sledilo je okrepčilo in klasični »Two pints, please!«. Na Arsenal! Stalna debata o tem, kaj pričakovati. Med vikendom smo ponovno ostali brez vseh točk proti Evertonu. Bomo premagali Real? Nekako sva se oba strinjala, da bi bila zadovoljna že z neodločenim rezultatom. Kljub dejstvu, da igramo doma in proti letos ne preveč prepričljivemu Realu. Pa vendar – igramo proti Realu, serijskemu zmagovalcu in najuspešnejšemu klubu v Ligi prvakov.
Sledila je pot proti severnemu Londonu in tradicionalni postaji Arsenal. Tisti občutek v prsih ... Vedno isti, kot prvič! Kljub dokaj zgodnji uri je že močno dišalo po hrani, pripravljeni izpod rok lokalnih mojstrov. Burgers and sausages! Med stojnicami sva se odpravila proti pubu The Gunners. Na še enega »Two pints, please!«. Oziroma dva. Mogoče tri. Niti ne vem točno, kajti pričakovanja pred tekmo so naenkrat izjemno zrasla in čas je začel teči hitreje. Tako hitro, da se je bilo potrebno odpraviti proti stadionu. Kot vedno, navdušena nad razgledom med sprehodom čez most Kena Friarja. Nekaj slik in seveda obisk trgovine The Armoury. Klasični »greva samo malo pogledat« se je ponovno končal s polno vrečo in lažjo denarnico. Kot vedno.
Odhod na stadion približno uro pred tekmo. Pregled varnostnika, skeniranje karte in vstop na drugo stran vrtljivih vrat. Vzdušje naelektreno. Čutiti je bilo nekaj drugačnega kot navadno pred domačimi ligaškimi tekmami. Glasno navijanje in prepevanje navijaških pesmi. Naj omenim, da nismo pozabili niti na zbadljivke naših najbližjih sosedov. Še en »Two pints, please!«, potem pa akcija. Odhod do sedišč in pogled na stadion. Prelep pogled. Odštevanje minut do začetka tekme. Light show in rdeče-bela dimna kulisa. Potem pa ... Nekaj posebnega. Prihod igralcev ob himni Lige prvakov. Težko opisati. Pritisk v prsih in kurja polt. Nekaj drugačnega. In to proti nasprotnikom kot so Mbappe, Vinicius Jr. in Modrić. Mislim, da bo precej lažje, če si ogledate posnetek na povezavi (https://www.youtube.com/shorts/7QC4b8yHsNQ), kot pa da se trudim in zbiram besede.
Zdaj že tradicionalen North London Forever ob glasnem navdušenju navijačev in začetek tekme. Začetek je bil zelo dober. V bistvu odličen. Precej boljši od tistega »remi bo dober«. Prvič nam je zastal dih v 6. minuti, ko bi žoga po nespretnem posredovanju Rudigerja skoraj končala v mreži. Takoj za tem je sledila nova priložnost, ko je Saliba po strelu Parteya žogo nesrečno izbil na črti in za žalost preprečil zgodnje vodstvo Arsenala. Pritisk se je stopnjeval in v 13. minuti je sledila naslednja velika priložnost. Ponovno po poizkusu Parteya z volejem. Igra je bila odlična in v 44. minuti naslednja priložnost. Rice z glavo in izjemna obramba Courtoisa.
Polčas in hitra analiza s kolegom. »Stari, boljši smo«. Še kako je bilo res. Bili smo veliko boljši nasprotnik in pričakovanja na stadionu so dokončno zrasla. Žalovali smo za zapravljenimi priložnostmi. Verjeli smo, da bomo zmagali. In še kako upravičeno. Po prodoru Sakaja v 56. minuti smo si priigrali prosti strel. Oddaljenost razmeroma velika. Rice, Saka. Pričakovali smo strel našega ljubljenca, nato pa je na sceno stopil Declan Rice. Izjemno odmerjen prosti strel in žoga je končala v mreži. Eksplozija navdušenja. Stadion je ponorel. Dretje, objemanje, veselje. Noro. Vznemirjenje se še sploh ni poleglo in že nova priložnost. Trojna. Strel Martinellija, obramba Courtoisa, odbitek do Merina, strel Merina, odbita žoga Alabe, ponovno Merino. Courtois brani. Neverjetno, kakšna priložnost! Praktično še vedno v nekakšni fazi žalovanja po zapravljeni priložnosti in ponovno prekršek nad Sakajem. Prosti strel. Tokrat bližje. Ponovno Rice pri žogi. Pa saj ne bo zadel še enkrat. Ali? Strel ... Direktno v 90. Ekstaza! Sem dobro videl? Navijači so ponoreli. Česa podobnega še nisem doživel, pa sem obiskal že marsikatero nogometno tekmo. Noreli smo. Navijali. Še sploh se nismo umirili, pa je sledila že nova porcija navdušenja. Mikel Merino za 3:0. Stadion se je tresel. Dejansko vodimo 3:0 proti Realu iz Madrida? Zdelo se je nerealno, ko smo na semaforju gledali rezultat. Kot v najlepših sanjah. Ki pa so bile resnične. Arsenal je nato tekmo mirno pripeljal do konca in rajanje po tekmi se je pričelo. Najprej glasna zahvala igralcem na stadionu, nato pa veselje ob stadionu. Kljub temu, da sva imela naslednji dan let za Ljubljano že ob 7:05, sva morala to zmago obvezno proslaviti s še enim (če verjameš :P) »Two pints, please!« v pubu The Tollington. Pozno ponoči sva končno prišla do hotela, da bi se vsaj malo spočila in naspala v slabih treh urah, ki so nama ostale do odhoda na letališče. Vendar je adrenalin opravil svoje, zato sva si raje ogledovala vrhunce tekme, prebirala novice ter komentarje na socialnih omrežjih. Vsepovsod polno hvale na račun našega Arsenala. Krasno. Kot da bi javnost po zmagi nad mogočnim Realom pridobila veliko mero spoštovanja do našega ljubega kluba. Naenkrat smo postali resni kandidati za naslov v Ligi prvakov. Končno sva nekako zaspala, vendar je že kmalu zazvonila budilka in odpravila sva se na pot domov. V veselem, sproščenem vzdušju ...
Zgodovinska tekma v izjemnem vzdušju. Izjemno vesela in hvaležna sva, da sva bila lahko priča tem trenutkom. Hvala Arsenal Slovenija, hvala Arsenal, hvala Declan Rice. Up the Arsenal!
Mario in Gorazd
.jpeg)
