Po letih ogledov premierligaških tekem, je v letošnji sezoni napočil čas za ogled evropske tekme. Že lani poleti je bil plan ogleda četrtfinalne tekme. Ni bilo dvoma, da bo Arsenal prišel do te faze tekmovanja, sva pa seveda upala, da bo nasprotnik bolj renomiran kot je Sporting. Vendar nič zato, še vseeno se je igrala izjemno pomembna tekma, ki je po minimalni zmagi, vendar neprepričljivi predstavi v Lizboni, dopuščala še veliko možnih razpletov.
Dan tekme je bil sicer precej naporen. Zjutraj in dopoldne sva imela še službene obveznosti, potem pa takoj na letalo in polet v London. Po pristanku na Stansteadu sva takoj skočila na vlak proti Emiratesu in po nekaj prestopih na podzemni sva z znamenite postaje Arsenal stopila na prepolne ulice okrog stadiona. Ni bilo veliko časa do tekme, zato sva se žal le sprehodila mimo vseh stojnic z vsemi možnimi prigrizki ter spominki. Tista obvezna pijača pred tekmo je zato prišla na vrsto šele znotraj zidov Emiratesa. Med navijači je bilo čutiti pomembnost obračuna, kaj lahko pozitiven rezultat prinese trenutno neprepričljivi domači ekipi. Tekma se je bližala, navijači smo počasi začeli polniti tribune in ob vstopu igralcev je bilo vzdušje na vrhuncu. Znamenita himna lige prvakov, ognjeni šov, tifo (veliko boljši od lanskega proti PSG) in glasno prepevanje North London forever so napovedovali izjemen večer v severnem delu Londona.
Žal pa je bil po mojem mnenju tudi vrhunec celotne tekme. Začetni pritisk in intenziteta sta hitro zbledela in vse skupaj je začelo izgledati kot zadnje 4 tekme. Preveč neizsiljenih napak v gradnji napada s strani vratarja in obrambe ter podaje nazaj in v stran so med navijači povzročile živčnost in slabo voljo. Tudi v napadu Arsenal ni bil preveč prepričljiv. Še najbolj nevarnih je bilo nekaj strelov Ezeja iz razdalje ter vratnica Trossarda v drugem polčasu. Kljub temu, da tudi Sporting ni pokazal veliko in presenetljivo ni z večjo vnemo krenil proti golu, ki bi jim prinesel izenačenje v skupnem seštevku, pa so imeli svoje priložnosti. Izpostaviti gre vratnico v prvem polčasu in strel v zunanji del mreže ob samem zaključku tekme. Mislim, da bi kvalitetnejši nasprotnik takšno ležerno igro kaznoval in razplet bi bil drugačen. Tekma se je srečno končala, vendar je imel tudi ta uspeh grenak priokus. Res da smo še drugič v dveh letih prišli v polfinale lige prvakov, pa me skrbi, kako se bo ob taki formi končala letošnja sezona.
Po tekmi sva se takoj odpravila proti sobi, ki sva jo rezervirala v bližini in si odpočila. Naslednji dan sva imela let nazaj šele v večernih urah, zato sva se odločila za sproščen dan in si sicer že večkrat videne znamenitosti Londona tokrat ogledala še perspektive Temze.
Celotna izkušnja je bila pozitivna. Ogled evropske tekme je bila vsekakor dolgoletna želja in vzdušje nikakor ni razočaralo. Tudi razplet je bil ugoden, vseeno pa bi si želel, da bi sama tekma ponudila več. Bomo pa tudi to preživeli, če bomo ob koncu sezone v vitrinah videli vsaj eno novo lovoriko.
Jure
