Po sedaj že zelo daljnem septembru 2010 in ogledu tekme lige prvakov Arsenala v Beogradu proti Partizanu, je po več (deset)letni želji za ogled tekme Arsenala na domači zelenici prišlo do uresničitve le te.
Za to se moram najprej zahvaliti vsem sodelujočim akterjem, ki so mi pripravili to imenitno rojstnodnevno presenečenje za darilo. Tako, da hvala vsem, ki ste na kakršenkoli način pripomogli k temu.
Na tekmo proti Wiganu v pokalu FA, sem se odpravil s podzemno železnico. Z vsako postajo bližje stadiona, je bilo na vlaku zmeraj več ljudi, navijačev oblečenih v Arsenalove navijaške artikle.
Ko je na kupu toliko ljudi, ki imajo isti cilj, prihod na stadion Emirates, hitro pridobiš čredni nagon. Tako, da ob črednem izstopu na postaji Holloway road ter zelo kratkem sprehodu po Hornsey road, hitro zagledaš stadion Emirates, ki je kljub svoji velikosti in veličini dobro skrit med okoliškimi stavbi in ob prvem pogledu naredi tisti waauuu efekt.
Ob prvotnem navdušenju in posnetimi slikami kot se spodobi za prvi obisk :), je seveda obvezen vstop v navijaško trgovino the Armoury.
Po opravljenem nakupu pa je sledil sprehod po stopnicah bližje stadiona kjer hitro najdeš in opaziš kipa legend Bergkampa in Henryja ter drugih zanimivosti kot so ''celebration corner'', zid na stadionu kjer so vsi logotipi podpornih skupin Arsenala iz celotnega sveta. Seveda je bilo potrebno poiskati logotip Arsenal Slovenija, ki se je našel v levi zgornji polovici zida.
Ker je čas hitro minil, je bil že kmalu čas za ogled tekme. Notranjost stadiona, tudi iz gornjega dela južna tribune, naredi vtis. Še posebej zgornje valovite tribune kjer so v vsakem kotu stadiona nižje, odprte od ostalih delov. Ker so bili v spodnjem delu tribune navijači Wigana, se je pred tekmo slišalo predvsem njihovo navijanje. Ob prihodu ekip na igrišče ko se je pa zaslišalo iz ust navijačev Arsenala ''North London Forever'' pa dobi človek mravljince.
Na igrišču se je pa hitro postavilo stvari na svoje mesto in pokazalo, da je Arsenal velik favorit tekme in da je razlika v kvaliteti očitna. Posebej zame je na tej tekmi izstopal Eberechi Eze, ki je pokazal vso svojo kvaliteto s svojimi podajami in dvemi asistencami. Do polčasa je bil rezultat 4:0 in na koncu je tako ostalo tudi po zadnjem sodniškem žvižgu. V 2.polčasu se je našel čas tudi za zbadanje naših najbližjih tekmecev iz Londona kar je dobro popestrilo dogajanje na stadionu.
Po končani tekmi pa na zasluženo pijačo in jedačo ter povzemanje dogajanja.
Po prespani noči v Islingtonu, se je bilo potrebno v naslednjem dnevu še enkrat sprehoditi do Emirates stadiona in kot se za dolgoletnega navijača Arsenala spodobi pogledati do starega stadiona Highbury-ja, ki so ga po prehodu na stadion Emirates spremenili v stanovanjski kompleks.
Ob videnju starega East Enda in Highbury ure, ki je prenesena na Emirates, se je v meni zbudila nostalgija ter spomini na čase ko te je na koncu in začetku tega tisočletja ob gledanju tekem Arsenala privabil s svojimi igrami, nogometaši, avro za navijača.
In tako kot je sedaj že znano, ne izbereš sam kluba za katerega navijaš, ampak se to zgodi spontano oz. lahko rečemo, da klub izbere tebe.
Arsenal - North London Forever
Uroš Miklič
