Reportaža iz kultne tekme: Grega E. Voglar
Drage navijačice, dragi navijači Arsenala, ter vsi ostali nogometni navdušenci. Moj prvi ogled tekme meni ljubega nogometnega kluba ima že dolgo brado. Kot najstnik sem se aprila 2003 s prijateljem odpravil v London. Povod za odhod so bile novice, t.i. “gossips and rumours” o morebitnem končanju nogometne poti vsaj zame največjega futbal špilerja vseh cajtov - Dennisa Bergkampa. Želja, da ga vsaj enkrat vidim odigrati t.i. The Iceman-a ali Nonflying Dutchman-a tekmo v kultnem rdeče belem dresu z znamenitim topom na prsih me je vodila v mesto Buckinghamske palače kjer je do lanskega septembra 70 let kraljevala “bojda” zvesta navijačica rdeče belih kraljica Elizabeta druga.
Vse skupaj se je dogajalo spomladi pred 20 leti. Tisti čas še ni poznal digitale medije, takrat smo brali Teletext na SKY NEWS in ob ponedeljkih, torkih, sredah ter sobotah in nedeljah kupovali dnevnik Ekipo ter Sportske Novosti. To so bili analogni, luštni časi, leto, ko je Gospodar prstanov: Kraljeva vrnitev bil predvajan v kinematografih, ter morda še pomebneje Evropska unija in deset držav (Češka, Estonija, Ciper, Latvija, Litva, Madžarska, Malta, Poljska, Slovenija in Slovaška) podpišejo pristopno pogodbo v Atenah o pristopu teh držav k EU, kar je leta 2004 vodilo do širitve Evropske unije. Med drugim so nekaj mesecev pred tekmo potekali največji protivojni protestni dogodki v človeški zgodovini. V številnih mestih po svetu so potekali obsežni protesti proti vojni v Iraku, enega teh protestov sem se nekaj dni pred tekmo tudi sam udeležil sredi Londona, ter poleg vse žalosti na svetovne dogodke, ter vzhičenjem pred tekmo v zrak zaučal legenarno Bergkampovo desetico.
Zelo dobro se spomnim, da sem se tisti čas s prijateljem Dale-om (američanom, rojenim na Hawajih:)), skrbno lotil izbora tekme za ogled. Odločitev je padla, da si ogledam največji angleški derbij tistega časa Wengerjev The Arsenal proti Fergusonovem Manchester Unitedu. Arsenal je bil nosilec naslova, Manchester United pa je tisti čas vodil Premiership za tri točke. Obeti so bili spektakularni. A jaz brez karte za tekmo! Pravijo, da vsake toliko človeka življenje nagradi. Mene je nekaj dni pred tekmo. Takrat sem se prvič sprehodil po Avenell Road-u in v zanosu sobotnega dne blizu stadiona srečal gospoda, ki je kot je pravil, bil uslužbenec The Arsenala. Ahmet mu je bilo ime in vprašal sem ga ali mi lahko priskrbi vstopnico za nogometni spektakel. Pravil mi je naj ga kontaktiram dan pred tekmo in mi bo javil, kakšne so možnosti, da mi priskrbi takrat zlata vredno vstopnico za tekmo. Cena naj bi bila okoli 40 funtov. Ves navdušen sem ga kontaktiral že kar dan kasneje in smeje mi je obljubil, da mi bo priskrbel karto...samo brez panike. Dogovorjena sva bila, da se srečava dve in pol uri pred tekmo na križišču med znametina Gillespie in Avenell Road. Čakanje na karto ni minevalo brez, da sem pomislil ali mi bo zares uspelo dobiti vstopnico ali mi je Ahmet enostavno le govoril v prazno. Ostala je še ura in pol pred tekmo jaz pa še vedno brez karte. Čakanje je ob bučni paradi navijačev topničarjev ter ogledom prihoda moštva in vstopom skozi ti. “East Stand Main Entrance” nekako hitreje minilo, a kljub vsemu občutek ni dober kadar uro pred tekmo nimaš usode – vstopnice v svojih rokah oziroma žepu zguljenega sivega Levi Strauss jeansa. Bilo je slabe pol ure pred tekmo, ko se je na tistem kržišču ulic prikazal Ahmet, ves vesel sem se v hitri hoji podal k njemu in ga vprašal za ali ima vstopnico. On pa mi pravi “follow me”, in sva šla...
Na Highbury sva vstopila skozi službeni vhod in tako prehitela gručo zvestih navijačev – Goonerjev. Hodila sva po “labirintu” stadiona in po nekaj minutah sva le vstopila v areno kultnega stadiona na severu Londona. Pred mano se je razgrnila s soncem obsijana travnata površina ti. “perfect pitch”. Bila sva na drugi strani “clock enda” in Ahmet mi je rekel naj se usedem na sedež št. 158 v prvo vrsto!?! Kaj sem rekel. Ja, sedel boš v prvi vrsti cca. 15 metrov stran od Arsenalove klopi...can you believe it? Kako se je meni smejalo! Neverjetno, dobil sem karto, pol ure pred tekmo in to v prvi vrsti in to na tisti čas enem največjih fuzbal derbijev planeta Zemlja! Ne morem verjet. To je bil ti. poker, vse se je poklopilo, meter od mene Pat Rice izvaja ogrevanje fuzbalskih velikanov. Bergy (Dennis Bergkakma) in Titi (Thierry Henry) sta izvajala rutinske podaje čez četrt igrišča. Paddy (Partick Viera) in the Invisible wall (Gilberto Silva) sta se ogrevala s ponavljajočimi počasnimi šprinti. Bobby (Robert Pires) in Freddie (Freddie Ljungberg) sta žonglirala, Sol the Man (Sol Campbell) je izvajal kratke šprinte s poskoki, pridružila sta se mu še Lauren (Laureano Bisan Etame-Mayer) in “Cash”ley (Ashley Cole). Nwankwo Kanu je bil v svojem svetu in se ogreleval skupaj z Edujem Gasparjem – sedanjim športnim direktorjem.
Po dvajsetih minutah načrtnega ogrevanja je prišel čas prvega sodnikovega žvižga oz. začetek tekme. Kakšen čuden občutek je to, ko prvič vidiš profesionalce špilat fuzbal – do takrat se še nisem udelžil tekem na prostem tudi v domači SNL ne – yeah, I know. Zato se mi je zdelo, da malo brez repa in glave nabijajo okroglo usnje, a kaj kmalu sem se zmotil. Po uvodnem “tipanju” je prišla na plan prava igra, hitrih podaj in kombinatornih izmenjav. Igralec, ki se mi je v prvi polovici tekme nekako najbolj zasidral je bil neuničljivi Ryan Giggs, ki je kot torpedo prodiral po boku, žal mu je tisti večer v napadu v odlični dnevni formi sledil še nizozemec Van Nistelrooy, ki je velike rivale tudi povedel v vodstvo. Rezervni Arsenalov vratar Taylor ni mogel ponoviti obrambe legendarnega ponytaila David Seamana izpred nekaj dni, ko je The Arsenalu z bravurozno obramo proti Sheffield Unitedu priboril finale in kasneje tudi zmago v FA Cupu. Po omenjenem vodstvu je Arsenalova igra nekako ostala v krču, vodstvo Uniteda je bilo zasluženo in tako sem pesimistično počakal konec polčasa. Še najbolj se mi je po vodstvu Uniteda zasidralo v spomin ogravnje ob avt liniji tisti čas največjega “plejboja” svetovnega fuzbala Davida Beckhama. V tistem obdobju je Unitedova sedmica igrala kozje molitvice z Sir Alex Fergusonom, ki mu je med drugim po koncu od ene od prej odigranih tekem v obraz zalučal legendarni adidasov predator, kultno “kopačko” tistega časa. Čas med polčasom je bil trenutek, ko sem razmišljal o zmagovitem povratku moje kluba. Optimizem je podkrepil pogovor z lastnikom sezonske vstopnce in “sosedom” na tribuni za mano, ki je rekel »Wait, just wait and you will see the real Arsenal in the 2nd half«. In res. Takoj od začetka so pritisnili na vse vatle in si s kombinatorno igro, ti. Wengerball-om pripravili priložnosti. Dennis Bergkamp je lucidno v napadu umirjal žogo in iskal King Henry-a, ki je zasijal v vsej svoji luči. V pol ure igre je The Arsenal preko Henryevega dvojca prišel v vodstvo, navijači na Highburyu pa smo šli v delirij. Neverjetno glasno je bilo vzdušje, vsi smo se smejali in kričali, kot šampijoni na do perfekcije pokošeni zelenici.... A kaj kmalu po vodstvu je prišel hladen tuš, ko je po protinapadu (to je bil seveda taktični plan Fergusovoga Uniteda) zadel Giggs. Napetost se je še povečala, ko je po incidentu z zlato rezervo - Solskjaerjem sodnik Halsey, z momentom dogodka našpičenega, Campbella izključil. Tako smo Arsenalovci ostali brez stebra obrambe Sol the Mana, z 10 igralci v polju in osemnajstimi minutami do konca tekme vseh tekem tistega časa. Med navijači napetost ni popuščala pričelo se odštevanje, pogledi so si izmenjaje sledili na zelnico ter na digitalni semafor z časom trajanje tekme. V upanju na zmago smo se navijači nekaj minut pred koncem složno vstali in v petju ter z široko razpostrtimi rokami z vihtečimi navijaškimi šali vzpodbujali rdeče bele kot kralje iz severnega Londona. V zanosu navijaštva smo The Arsenal na koncu preko igralca tekme »MOTM« Henryev popeljali še do priložnosti za zmago, a je le to preprečila obramba gologlavega francoza Bartheza.
Doživel sem spektakel, ki ga ne bom nikoli pozabil. Ta neponovljivi dogodek na Highbury je bil kulten moment in prav takšna je bila, če se ozrem nazaj tudi tista tekma, sedaj že dve dekadi nazaj. Po tekmi sem se ponovno srečal z Ahmetom in rekla sva si, da se kmalu vidimo…na Highburyju...več o tem pa v reportaži tekme The Arsenal : Tottenham, ki se je odigrala 25.04.2005.
