Piše se davno leto 2003. Kot vsakemu takratnemu 9-letniku mi je zanimivo in vznemirljivo vse, kar vidim na televizorju. Še posebej nor sem na šport. Prestavljam kanale, ki jih je samo pet. Hrvaška televizija prenaša po eno tekmo angleške Premierlige na teden. Ugotovim, da bi bilo lepo navijati za kakšno dobro nogometno ekipo. Rodi se ljubezen na prvi pogled, ki z istim žarom in zanosom traja vse do danes. V rdeče-belem dresu dobesedno letita po igrišču tehnična genija s številkama 10 in 14. Nosilec številke 4 je neverjetno močan in nepopustljiv borec. Ob robu igrišča jim poveljuje šarmanten gospod, ki spominja na profesorja. Miren in uglajen. Odločim se, da bom do nadaljnjega njihov navijač. "Do nadaljnjega" se kaj kmalu spremeni v "za vedno". Vsak konec tedna živčno gledam spored na starem dobrem teletekstu, v upanju, da bo za edini prenos, ki je na voljo, izbran moj klub. Sezona se zaključi brez enega samega poraza. Topničarji (kako "kul" se mi je zdel ta vzdevek!) kot prvi v zgodovini dvignejo zlati pokal. Odkar prenosi vseh njihovih tekem postanejo dostopnejši, nikdar več ne izpustim niti ene.
Leto 2006. Nogomet že resneje spremljam in bolje razumem. Največja tekma na planetu Zemlja. Finale Lige prvakov. Okoli 70. minute eden od prej omenjenih junakov ob prednosti proti veliki Barceloni z 1:0 ob izvedbi kota famozno počepne ob žogi. Kot bi se za hip ustavil čas. Na dlani je prvi naslov evropskih prvakov. Zdi se, da je samo nebo meja.
In potem gre čez noč vse samo še narobe, le še navzdol. Finale je po hudi napaki vratarja izgubljen in sproži se dolgoletno težko in mučno obdobje. Obdobje dolgoročnega odplačevanja novega stadiona, nenehnega varčevanja, stalnega posmeha navijačev ostalih velikanov, kroničnega nezadovoljstva z lastniško strukturo, grozljivih poškodb in odhodov zvezdnikov. Lovorike postanejo pobožne želje, 4. mesto in uvrstitev v Ligo prvakov pa sveti gral za golo preživetje.
Vzornike mojega otroštva Henryja, Bergkampa in Vieiro zamenjajo veliko cenejši, mlajši igralci, ki preprosto nimajo dovolj kakovosti. Klub se spremeni do temeljev. Vsi odgovorni za največje uspehe odidejo (tudi veliki David Dein). Potapljajoče barke ne zapusti le kapitan, Oče Wenger. Eno za drugo zavrača ponudbe največjih klubov, večkrat celo tiste, ki jih pregovorno razen Tottija nihče drug ne more, Realove. Kljub popolnoma zvezanim rokam pri financah ostane zvest svojemu življenjskemu projektu. Z blago rečeno povprečnimi ekipami je praktično desetletje čudežno konkurenčen najbogatejšim. Priznam, danes mi je prekleto žal za sleherno najmanjšo izrečeno kritiko na njegov račun, saj hudičevo dobro vem, da brez njegovega silnega odrekanja klub danes ne bi mogel biti tam, kjer je. A preprosto je v življenju tako, da se vsaka zgodba enkrat konča. Nihče ni večen, celo Arsène ne v Arsenalu.
Po neuspelem poizkusu z Emeryjem na klop sede nekdanji kapetan Arteta, ki se mi, čeprav sem ga kot igralca zelo cenil, sprva ne zdi logična izbira. "Zaupaj procesu" je slogan, ki postane sinonim. In res, klub na temeljih življenjškega žrtvovanja dolgoletnega trenerja pod vodstvom novega iz leta v leto raste. Kamenček na kamenček se sestavlja mozaik. In danes je končno, po dolgih 22 letih, dokončno sestavljen. Ko sem se kot navijač angleških prvakov lahko prvič pohvalil najboljšemu prijatelju iz otroštva, sem imel 10 let. Danes, ko to spet lahko s ponosom izrečem, jih imam skoraj 32. Dobri dve desetletji vmes sta mi prinesli kopico "infarktov", šope sivih las in nešteto psihičnih naporov z izlivi vseh mogočih čustev. A bilo je vredno. Vsaka sezona, vsaka tekma, vsak sodnikov podaljšek, vsaka minuta. Danes je vse to poplačano. Arsenal je 14. angleški nogometni prvak!
Čeprav dobro vem, da mnogim navijačem naših tekmecev letos nismo vzbudili nikakršnih simpatij, pa mislim, da morajo vsi na koncu priznati, da smo si po vsem, kar smo s tem klubom doživeli, pretrpeli in preživeli, to veselje še kako krvavo zaslužili. Hvala, Mikel Arteta, Andrea Berta, Bukayo Saka, Declan Rice, David Raya, Gabriel, William Saliba, Viktor Gyökeres, Leandro Trossard in vsi ostali, da ste (do)končno prebudili našega spečega velikana!
Izidor Volf
