Pred 4 leti sem si prvič v živo ogledal Arsenala na Emirates stadionu. Ker je bila izkušnja res čudovita sem na vsak način hotel še enkrat v živo gledati Arsenal. Moram pa povedati, da sva pri teh kartah imela srečo. Kajti tekma s Chelsea je bila z marca prestavljena na aprilski termin zaradi FA Cup-a.
Let iz Zagreba proti Stanstedu sva imela v torek ob 6ih zjutraj. Ob prihodu na Stansted sva se z avtobusom odpravila do Liverpool Streeta, potem pa sva šla po Londonu pogledati znamenitosti (London Tower, wall...). Pred stadion sva prišla že kako uro in pol pred tekmo, da podoživiva navijaško vzdušje.
Vzdušje je bilo takoj naelektreno. Tudi gostujoči sektor je bil nabito poln. Že v samem štartu tekme se je videlo, kdo bo imel pobudo v tej tekmi. Arsenal je z visokim pressingom vršil pritisk na obrambo Chelsea-ja in tako je Declan Rice v 5min ukradel žogo na sredini igrišča in jo popeljal do kazenskega prostora, kjer je lepo na levi zaposlil Trossarda, ta pa je z močnim strelom na bližjo vratnico matiral Petrovića. Štadion je ponorel. To je bilo točno to, kar smo vsi navijači hoteli v londonskem derbiju. Zgodnje vostvo in rajanje na tribuni. Preostanek polčasa smo bili nevarnejši nasprotnik, vendar je tudi Chelsea z nekaj nevarnimi protinapadi ogrozil vrata Davida Raye. Začetek drugega polčasa pa se je začel dominatno s strani Arsenala. V 52min je po kotu in odbitku v kazenskem prostoru White povišal vodstvo na 2:0. Po tem golu pa enosmerni promet in atomska predstava Arsenala. Havertz je v 57min z iznajdljivim strelom povišal na 3:0 in v 65min po mojstrski podaji Odegaarda še na 4:0. Proti bivšemu klubu je zadel 2x in s tribun je odmevalo Waka, waka eh eh, £60 milion down the drain Kai Havertz scores again. Tresel se je cel stadion. Tako enotnega prepevanja Emiratesa še nikoli nisem slišal. V 70min pa je odjeknila petarda v mreži Chel$ea, kajti White je z volejem povišal na 5:0 in Chelsea je bil potolčen. V zadnji minuti je imel lepo priložnost še Martinelli, vendar je ostalo 5:0.
Po sodniškem žvižgu se je rajanje po zmagi prestavilo na ulice in lokalne pube. Na poti do Hostla so naju ustavili še Slovenci, ki so naju slišali. Tudi drugim, ki si bodo s strani Arsenal Slovenije ogledali tekmo želim, da kdaj doživijo zmago na derbiju. Na takih tekmah je vzdušje nekaj posebnega.
Zjutraj sva se odpravila malo po Londonu in nazaj proti domu.
Nepozabna izkušnja, katero si bova zapomnila za vse življenje, nora tekma, vzdušje super, zmaga zaslužena.
Za konec pa še Waka, waka eh eh, £60 milion down the drain Kai........ =)
Mark in Matic
