Sanjski uvod v sezono, ki je prerasel v resno kandidaturo za prvaka Premier league. Morebiten prvi naslov po letu 2004. Spet ta "sexy igra" zaradi katere smo začeli navijati za Arsenal. Prebujajoči se Manchester United in prebujajoče se staro rivalstvo. Spektakel na Emiratesu 22. Januarja 2023.
Ja nič, "čas je, da greva spet na tekmo." Pa sva bila tam. Že opoldne, na mrzlo, a prelepo sončno nedeljo sva se odeta v Arsenalove barve odpravila proti tokrat (zaradi prenove) golemu Emiratesu. Dopoldne sva obiskala še Britanski muzej, ampak z mislimi niti nisem bil pri stvari. Uhajale so mi namreč k popoldanskemu spektaklu, derbiju z Manchester Unitedom. Ko sva sestopila iz metroja na postajo Arsenal, prečkala tisti znani most in zagledala stadion, me je spet preplavilo tisto znano veselje, enako veselje kot sem ga doživel že pred 14 leti, ko sem prvič zagledal ta prelep objekt.
Čeprav sva prispela do stadiona že več kot 4 ure pred tekmo, je bilo že zelo živahno. Že 4 ure pred začetnim piskom se je zdelo, da je nekaj drugače kot ob prejšnjih obiskih tekem. Optimizem, veselje, tudi nekakšen ponos in samozavest vseh naokoli. Hitro nekaj kupiti v The Armoury, kjer se skorajda ni dalo premikati zaradi gneče, nato pa spet ven na sonce. Tam je že zgodaj pred tekmo igral band arsenalovih navijačev znane napeve na trobila in spravljal ostale navijače na noge in v evforijo. Ker sem pred prav vsako tekmo do zdaj pojedel svoj zadnji obrok v bližnjem McDonaldsu in smo tako tudi vedno zmagali, sva se tudi tokrat predala vraževerju in šla tja na kosilo. Nato pa naslednja obvezna postaja – pivo v enem izmed arsenalovih pubov. Tokrat sva zaradi bližine izbrala Tollington, kjer sva sicer morala zaradi gneče nekaj časa čakat v vrsti, ampak ni nama bilo žal. Prav prava mera tistega pubovskega vonja po hmelju, glasni napevi ogretih Goonerjev in rdeče-bela armada so dodatno dvigovali napetost in ogrevali sicer mrzlo ozračje tistega dne pred enim najbolj pomembnih derbijev zadnjih let. Dobro uro pred tekmo sva se že nestrpna odpravila proti stadionu, pokazala vstopnice, nato pa pohitela do svojih sedežev. Še eno neskončno dolgo uro do tekme sva opazovala igralce ob ogrevanju, se pridružila pozdravljanju, nato pa je šlo zares. Zadonelo je "North London forever", kocine so šle pokonci in decibeli so se dvignili v nebo. Nepopisno, takega vzdušja ne pomnim.
VIDEO: North London Forever
Sodnikov začetni pisk in tekma se je začela. Vzdušje na tribunah se je preneslo na igralce, ki so prvih nekaj minut kar leteli po igrišču. Nato se je nekoliko vzpostavilo ravnovesje, ampak Arsenal je bil boljša ekipa na terenu, stiskal nasprotnika, ko se je le dalo, nasprotnik pa je bil nevaren preko nekaj protinapadov in zaradi kakovosti nekaj posameznikov. Kakovost posameznika je tudi vodila do prvega gola, saj je Rashford po naši napaki in praktično iz nič dosegel gol. Po kratkem šoku smo se vsi opomogli in takoj spet stali za ekipo. Letos je drugače, letos vlada optimizem. Prav v nobenem trenutku se ni čutil strah na tribunah oz. občutek, da ne bi bili sposobni tekme obrnit. Tako je tudi nekaj minut kasneje na ta dan odlični Nketiah izenačil z glavo in na tribunah je izbruhnila eksplozija navdušenja. Do konca prvega polčasa smo še naprej narekovali tempo, ampak izid se več ni spremenil. Že ob polčasu je prišlo do menjave in sicer je namesto presenetljivo ne najbolj zanesljivega Whita vstopil Tomiyasu. Naprej smo narekovali tempo, si kreirali priložnosti, gostje pa so pretili preko protinapadov, predvsem preko vročega Rashforda. Nato pa individualna kakovost in popoln preobrat z neverjetnim golom Sake iz razdalje. In spet eksplozija na tribunah.
Žal pa vodstvo ni dolgo trajalo, saj je nekaj minut kasneje po napaki Ramsdala po kotu izenačil eden najmanjših na igrišču, Martinez. Tudi to nas ni pokopalo, tribune so se spet dvignile in naši fantje so zadnjih 20 minut stisnili nasprotnika v svoj kazenski prostor. Nasprotni igralci, namazani z vsemi žavbami, so poskušali pokrasti karseda veliko časa in tekmo pripeljat do konca z neodločenim rezultatom, nato pa se je zgodilo. Po lepi akciji, v kateri je bil udeležen tudi najnovejši prišlek Trossard, je v 90. minuti tekmo odločil vroč Nketiah. Eksplozija, evforija, ekstaza na tribunah. Ušesa parajoče kričanje, objemanje, napevi. Neverjetno. Nato smo tekmo dokaj mirno pripeljali do konca in zabava se je začela. Še dolgo po tekmi so trajali napevi tako na stadionu, kot tudi v okoliških pubih. Sreča, optimizem in upanje.
Arsenal 3, Manchester United 2. Poraz zadan direktnemu rivalu v boju za prvaka. Vse bolj se zdi, da bo to končno spet naša sezona. Letos gremo do konca. Hvala Arsenalu in hvala Navijaškemu klubu Arsenal Slovenija za enega najbolj norih popoldnevov v najinem življenju. Up the Arsenal!
Tina in Gorazd
